Pred približno 1400 leti je Daruma (Bodhidharma), ustanovitelj zen-budizma, zapustil zahodno indijo, prečkal gorske prelaze vključno s Himalajo, reke v divjini, da bi prišel na Kitajsko, kjer bi predaval o budizmu.Glede na to, da celo danes ceste med Indijo in Kitajsko ne spadajo med najboljše, se tu že kaže veličina Duramineja duha in fizične moči, da se je bil sposoben spopasti z več sto milj dolgo potjo.
V kasnejših letih, ko je potoval v tempelj Shao-lin (Shorinji) v Kitajski provinci Huran, da bi predaval o budizmu, je veliko število njegovih privržencev omagalo zaradi napora pri njegovih usposabljanjih.
Darum je zato podal metodo razvijanja duha in telesa z mislijo: “Čeprav je Budhina pot namenjena za dušo, sta telo in duša neločljivi. Kot vas vidim zdaj, si lahkko mislim, da zaradi izmučenosti ne boste dokončali usposabljanja. Zato vam bom izdal metodo, s katero boste razvili fizično moč do te mere, da se boste sposobni dokopati do bistva Budhine poti.”
Metoda, ki jo je podal, je napisana v Ekkin Kyo (Ekkin “Sutra”). Z njo so bili menihi templja Shao-lin sposobni odkriti svojo duhovno in fizično moč in so kmalu postali znani po vsej Kitajski zaradi poguma in trdnosti.
V zadnjem času, ko se je učenje te izvirne Darumine metode, razširilo še n druga področja, se je izkazalo, da je njeno izvirno ime Shaorin-ji Kempo. To je metoda, ki je dosegla področje Ryukyu in se razvila v Okinawa-te, predhodnico današnjega karateja.
Čeprav ni dokumentiranih dokazov, ki bi povedali kaj o natančnem času nastanka karateja ali katere originalne organizacije so obstajale, je zelo verjetno, da je karate v Okinawo prišel zelo zgodaj. Kakorkoli že, ta “Kempo” (borilna veščina) je postala znana kot vojaška veščina značilna za Okinawo.
Pre približno 500 leti, potem ko je slavni kralj Sho Hashi združil 3 okinawska ozemlja, je bila sprejeta nacionalna politika, ki je prepovedovala posest katerega koli orožja.
Približno 200 let kasneje (po Japonskem koledarju štirinajstega leta Keicho-ja = 1691) je vlada zaplenila vse orožje po otokih.
To je bilo v času, ko so Ryukyui padli pod vrhovno vladavino japonskega klana Satsuma.Predvidevajo, das je karate na otokih, kot način neoborožene samoobrambe doživel tak zagon prav zaradi te dvojne prepovedi orožja in se razvil v Okinawsko vojaško veščino kot je karate poznan danes.
.Razlika med modernim in starim Okinawskim karatejem je predvsem v pristopu k treniranju. Moderni karate je danes športna disciplina, medtem ko je bil stari način treniranja zelo povezan z Zen-budizmom in je služil kot trening samoobrambe oziroma kot priprava na realno borbo.
Za nas so danes pomebni predvsem trije veliki stili ali smeri okinawkega karateja. To so; NAHA-TE,SHURI-TE in TOMARI-TE.
NAHA-TE je bil stil, ki se je najmanj oddaljil od kitajskega boksa. Njegova posebnost so defenzivna tehnika, visoki stavi, krožni gibi ter poudarek na dihanju. Ime je dobil po mestu Nahi.
SHURI-TE se je največ treniral v okolici mesta Shuri po katerem je tudi dobil ime. Ta stil se je zelo oddaljil od kitajskega načina borenja, zato so njegovi stavi dolgi in nizki, tehnika pa predvsem ofenzivna s poudarkom na razvijanju moči.
TOMARI-TE stil se je treniral v okolici mesta Tomari. Njegova posebnost so zelo izrazite ročne tehnike.
Vsi trije stili oziroma smeri so danes važni zato, ker je iz njih kasneje nastala večina stilov modernega karateja na Japonskem.
Okinawski karate leta 1902 vključijo v osnovnošolski program kot obvezen predmet. Leta 1922 odpotuje na Japonsko skupina expertov okinawskega karateja, ki z demonstracijo sodeluje na prvem nacionalnem atletskem izletu v Tokiju, kjer zabeleži velik uspeh.
Po tej demonstraciji je na željo domačinov ostal na Japonskem Gichin Funakoshi, oče modernega karateja. Funakoshi je kmalu spoznal, da sistem treninga kot ga imajo na Okinawi ne ustreza hitremu tempu življenja, zato je pri svojem poučevanju izpustil vse komplicirane tehnike, ter skrajšal čas treniranja osnovnih tehnik na minimum.S temi spremembami in uvedbo kumiteja in športne borbe postane ta spremenjeni Okinawski karate to kar imenujemo danes moderni ali športni karate.
Na Japonskem kmalu pride do formiranja velikega števila stilov modernega karateja. Do danes so se ohranili predvsem štirje veliki stili modernega karateja ki so nastali na Japonskem v letih 1920 do 1930:
SHITO RYU ustanovitelj KENWA MABUNI
GOYU RYU ustanovitelj CHOYUN MIYAGI
SHOTOKAN ustanovitelj GICHIN FUNAKOSHI
WADO RYU ustanovitelj HINORI OCUKA
Veliko novih stilov modernega karateja nastane po drugi svetovni vojni, ko so japonski inštruktorji ponesli veščino preko japonskih meja v svet. S prilagajanjem japonskih stilov mentaliteti ljudi po vsem svetu, z uvajanjem najnovejših dognanj športnega treniranja v karateju ter s kombiniranjem več stilov nastajajo novi stili modernega karateja.
mednje sodijo predvsem:
KYOKUSHINAKI ustanovitelj MASUTATSU OJAMA
SANKUKAI ustanovitelj JOSHINAO NANBU
SHUKO KAI ustanovitelj CHOIRO TANI
SHOTOKAI ustanovitelji so FUNAKOSHIJEVI učenci.