Deževno nedeljo smo izkoristili za trening tekmo v katah, randori in borbah. Na tekmo je odšlo enajst članov našega kluba.
Tekmovanje je potekalo v Savljah 8.2.2009.
V deževnem jutru smo se zbrali pred železniško postajo v Ivančni gorici. Vzdušje je bilo zelo optimistično in vsi smo bili polni energije. V dežju smo se odpeljali proti Ljubljani, kjer je potekalo tekmovanje.
Takoj po začetnem klicanju in preverjanju prijavljenih tekmovalcev so se začela tekmovanja.
Iz našega klub smo bili prijavljeni na tekmovanje v borbah, katah in randori.
Občutek, ko stopiš pred nasprotnika s katerim se boš boril in veš, da te bodo ocenjevali in gledali, vendar, vse okoli tebe izgine, ostaneta samo ti in nasprotnik. Mislim in verjamem, da imamo vsi podobne občutke. Ob taki borbi, čeprav je prijateljska in namenjena treningu pa je vseeno način kako ti požene kri po žilah oziroma adrenalin. Veš, da se pač moraš boriti in po možnosti seveda zmagati. Vendar želje za zmago imamo seveda vsi, zmaga pa lahko le eden.
Ker so te tekme namenjene izboljšanju naše tehnike in pa tudi preverjanju tega, kar si se naučil na treningu včasih pustiš zmago na rovaš tega, da poskusiš z novo tehniko ali z novimi kombinacijami udarcev.
Kolikor sem opazoval borbe tudi drugih tekmovalcev ima večina kakor jaz težave z obrambo, blokiranjem udarcev in proti napadov. Seveda ne morem ocenjevati višjih pasov, ker pač poznam premalo tehnike. Primerjal sem se predvsem z mojo kategorijo, kjer je veliko navdušenja in borbenega optimizma. Vendar, ko opazuješ višje pasove, kjer je tehnika bolj dovršena, dobiš tudi občutek, kako naj bi borbe potekale v resnici. Tu že vidiš lepe napade, kombinacije in tudi lepe obrambe. Nekatere borbe je bilo užitek gledati. Ob tem gledanju pa veliko izveš o tekmovalcu kot človeku, ko opazuješ njegov način borbe. Nekateri so agresivni, drugi boječi, tretji se bojijo poškodovati nasprotnika, tukaj se tudi vidi kako kako se bo takšen človek obnašal tudi v vsakdanjem življenju. To seveda ni nič narobe, saj to da tudi vpogled našim trenerjem, da znajo pravilno usmerjati naš trening in razvoj, ne samo kot borcev ali karateistov ampak tudi kot ljudi, ki so vsakodnevno v takšnih situacija kot je borba, vendar ne pod nadzorom sodnikov, ki prekinejo borbo, ampak je treba borbo izbojevati do kraja.
Popolnoma drugače pa je tekmovanje v katah. Tukaj ni nasprotnika, sam si in sodniki te pač ocenjujejo. Osebno mi je bila tekma v katah težja kot pa tekma v borbi. Imel sem tremo, tako da je bila kata po moji oceni popoln polom, vendar mi je sedaj to postalo izziv,in se bom tudi v bodoče prijavil na tekmovanje v katah.
Ob tem, da je bila to trening tekma kjer rezultati naj ne bi bili pomembni, pa je vseeno dober občutek, ko ugotoviš da so praktično vsi tekmovalci iz našega kluba tudi dobri borci, dobro pripravljeni tako tehnično kot psihično in znajo dosegati dobre rezultate.
Seveda pa se moramo za tako pripravljenost zahvaliti našemu trenerju, saj brez njegovega dela in truda tudi naša tehnika in pripravljenost ne bi bili na takšni ravni.
Če pa koga zanimajo rezultati na tekmovanju pa naj seveda pride na trening in bo izvedel.
Tone Miklavčič